Avtorji:
Jean-Luc Mélenchon, poslanec Evropskega parlamenta, soustanovitelj Parti de Gauche (Francija);
Stefano Fassina, poslanec italijanskega parlamenta, bivši italijanski namestnik ministra za ekonomijo in finance (Italija);
Zoe Konstantopulu, bivša predsednica Helenskega parlamenta (Grčija);
Oskar Lafontaine, bivši nemški finančni minister, ustanovitelj Die Linke (Nemčija);
Janis Varufakis, bivši grški finančni minister (Grčija).

Prevedno od Iniciativa za demokratični socializem

Dne 13. julija letos je Evropska unija demokratično izvoljeno grško vlado Aleksisa Ciprasa spravila na kolena. ”Dogovor” z dne 13. julija je v resnici državni udar. Izvedli so ga tako, da je Evropska centralna banka zaprla grške banke in zagrozila, da ne bo omogočila njihobega odprtja, dokler grška vlada ne sprejme nove različice propadlega programa. Zakaj? Zato, ker Evropa ni prenesla misli, da bi si ljudje, izmučeni od poraznega varčevalnega programa, dejansko drznili izvoliti vlado, ki je bila odločena reči: ”Ne!”

Zdaj novi memorandum o soglasju, s še več varčevanja, z gasilskimi prodajami javnega premoženja, s še več nespameti kot kadarkoli poprej v ekonomski politiki in z obilnimi dozami svežega ljudomrzništva na področju socialne politike, še poslabšuje grško veliko depresijo ter pleni grško bogastvo v prid partikularnim interesom, tako znotraj Grčije kot zunaj nje.

Iz tega finančnega udara se moramo učiti. Evro je postal orodje ekonomske in upravne prevlade v Evropi v rokah evropske oligarhije, ki se skriva za nemško vlado in je navdušena nad dejstvom, da je gospa Merkel pripravljena postoriti vse ”umazano delo,” ki ga druge vlade niso zmožne. Takšna Evropa ustvarja zgolj sovraštvo znotraj držav in med njimi: masovna brezposelnost, divjaški socialni dumping in ponižanje evropske periferije, ki jih pripisujemo nemškemu vodstvu in ki jih ”elite” papagajsko ponavljajo za njim, tudi tiste na periferiji. Evropska unija je tako postala dejavnik skrajnega desničarskega etosa in sredstvo za uničevanje demokratičnega nadzora nad produkcijo in distribucijo po vsej Evropi.

Nevarna laž je trditi, da evro in EU Evropejce ščitita pred krizo. Iluzija je verjeti, da je mogoče evropske interese ubraniti znotraj jeklene kletke upravljalskih ”pravil” evrskega območja in v okviru obstoječih pogodb. Vedenje predsednika Hollande-a in premierja Renzija, ki se obnašata kot ”zgledna učenca”, oziroma, še bolje, kot ”zgledna ujetnika”, je oblika vdaje, za katero ne bo niti pomilostitve. Predsednik Evropske komisije, Jean-Claude Juncker, je to jasno povedal: “Znotraj evropskih pogodb ni nobene demokratične izbire.” To je neoliberalna priredba doktrine ”omejene suverenosti”, ki jo je izumil sovjetski voditelj Brežnjev v letu 1968. Tedaj so Sovjeti s svojimi tanki strli praško pomlad. Letošnje poletje pa je Evropska unija svojimi bankami strla atensko pomlad.

Odločeni smo, da se bomo s takšno ”Evropo” razšli. To je predpogoj, če hočemo na novih temeljih obnoviti sodelovanje med našimi ljudstvi in državami. Kako bi lahko v mejah takšne EU uresničevali politike redistribucije bogastva in ustvarjanja spodobnih delovnih mest, še posebej za mlade, politike ekološke tranzicije in obnove demokracije? Pobegniti moramo nespameti in nečlovečnosti obstoječih evropskih pogodb in jih postaviti na novo, zato da se lahko znebimo prisilnega jopiča neoliberalizma, da izničimo fiskalni dogovor in da se upremo TTIP.

Živimo v izrednih časih. Soočeni smo z izrednim stanjem. Države članice potrebujejo prostor za politiko, ki njihovim demokracijam dovoljuje dihati in uvajati pametne politike na ravni posamičnih držav, ne da bi jih bilo strah, da jih bosta povozila avtoritarna evrska skupina, ki jo obvladujejo najmočnejše članice in veliki biznis. Ali pa Evropska centralna banka, ki jo uporabljajo kot parni valjar, ki bo strl vsako ”nekooperativno državo”, kot se je to zgodilo Cipru ali Grčiji.

To je naš plan A: v vsaki od naših držav si bomo prizadevali, vsi skupaj po vsej Evropi, da se evropske pogodbe izpogajajo nanovo. Zavezujemo se k sodelovanju pri prizadevanjih Evropejcev in Evropejk vsepovsod, s kampanjo evropske državljanske nepokorščine, usmerjeno proti arbitrarnim evropskim praksam in iracionalnim ”pravilom”, vse dokler ne dosežemo novih pogajanj.

Naša prva naloga je odpraviti neodgovornost evrske skupine. Druga naloga je končati pretvarjanje, da je Evropska centralna banka ”nepolitična” in ”neodvisna”, ker je v resnici skrajno politična na najbolj toksičen način, in v celoti odvisna od bankrotiranih bankirjev in njihovih političnih agentov. Demokracijo je pripravljena pokončati z enim samim zamahom.

Večina vlad, ki zastopajo evropsko oligarhijo in se skrivajo za hrbtom Berlina in Frankfurta, ima prav tako plan A: nikakor ne popustiti zahtevi evropskih ljudstev po demokraciji, in nastopiti brutalno, da zatrejo upor. To smo v Grčiji doživeli julija. Zakaj jim je uspelo zadušiti demokratično izvoljeno grško vlado? Zato, ker so imeli tudi plan B: Grčijo nagnati iz evrskega območja v najslabših možnih okoliščinah, z uničenjem njenega bančnega sistema in zadušitvijo njenega gospodarstva.

Ob takem izsiljevanju tudi mi potrebujemo plan B, ki mora zaustaviti plan B najbolj reakcionarnih in protidemokratičnih sil v Evropi. Svoj položaj moramo okrepiti napram njihovemu brutalnemu vztrajanju pri politikah, ki žrtvujejo večino za interes drobne manjšine. Moramo pa tudi ponovno uveljaviti preprosto načelo, ki pravi, da je Evropa namenjena Evropejcem in Evropejkam, in da so denarne valute zgolj orodja za napredek skupnega blagostanja, ne pa mučilna orodja ali orožja, s katerimi se pobija demokracijo. Če evra ni mogoče demokratizirati, če ga bodo še naprej vztrajno uporabljali za davljenje ljudi, bomo vstali, jim pogledali v oči in jim odvrnili: pritiskajte, kolikor morete. Vaše grožnje nas ne ustrahujejo. Bomo že našli način, da bo denarni sistem delal Evropejcem in Evropejkam v prid in ne na njihov račun.

Naš plan A za demokratično Evropo, podprt s planom B, ki bo oblastnikom dokazal, da nas ne morejo zastrašiti v podložnost, je vključevalen in ga naslavljamo na večino Evropejcev in Evropejk. Zahteva visoko stopnjo pripravljenosti. Skozi debato moramo okrepiti njegovo tehnično plat. Mnoge ideje so že na mizi: uvajanje vzporednih plačilnih sistemov in vzporednih valut, digitalizacija evrskih transakcij, uvedba sistemov izmenjave na ravni lokalnih skupnosti, izhod iz evra in preoblikovanje evra v dejansko skupno valuto.

Nobena evropska država se ne more osvoboditi sama. Naša vizija je internacionalistična. V pričakovanju vsega, kar se lahko zgodi v Španiji, na Irskem in potencialno ponovno tudi v Grčiji, odvisno od poteka dogodkov, ter v Franciji v letu 2017, moramo skupaj izdelati svoj plan B. Pri tem moramo upoštevati posebnosti vsake države.

Predlagamo torej sklic mednarodnega vrha za plan B za Evropo, ki bo odprt vsem državljanom in državljankam, organizacijam ter intelektualcem in intelektualkam. Tako konferenco bi lahko organizirali že novembra 2015. Priprave [smo]začeli v soboto, 12. septembra, v sklopu Fête de l’Humanité v Parizu. Vsekakor vas vabimo, da se nam pridružite!